Kaj sem bil nekoč

bil sem noč
in
bil sem dan
in
izbil sem jima bil
tisti nasmešek z obraza

holokavs (the mothership jam)

ej
predstavljate si to ne
kao scenarij za pornič
se začne pod tušem
v koncentracijskem taborišču
kao porno holokavst

namesto ciklona be iz šob prši olje
vsi so sluzasti in jim drsi
noben več ne more stat na tleh na konc
grabijo drug drugega za oporo
himmler jim vrti romantično muziko
stvari se začnejo dogajat

sam imo so mel po spolih ločene tuše

ma dobro,
tudi če so meli ločene ne
itak je v pornosih vedno vse na meji realnega

O pretencioznem

Pretenciozna iskrenost in nesposobnost.

Besede, ki sem jih preslišal skozi okno

Skače, skače in skače.
In zateguje, zateguje, zateguje.
Itak, da se človek obuje v nasprotno smer.
In en se mu smeje.

Enemu hrošču

V stanovanju živi majhen hrošč.
Hroščevito se trudi izogniti temu, da bi ga kdo pohodil.
Ali pa pometel in vrgel stran.
Kot so storili s tistim drugim hroščem, ko je umrl.
Drži se, hrošč!

Nouvelle vague zveni zares imenitno

Z mehkimi jump cuti pretrgana hoja.
Izginja in se vrača na ulico, bliže in bliže.
Tava in odtava ob vsakem preskoku.
Um psihopata za trenutek ubeži našemu pogledu.

Če bi znal, bi sedaj napisal kaj po francosko.

Vam že še pokažem!

-

Jaz sem pokvarjen fotokopirni stroj iz bolj generičnih globin vesolja.

Jaz sem Jackov tihi praznik.

Jaz sem Rosebud.

Jaz sem Time enough at last.

(če bi bil to Facebook bi to bil moj status - to bi lahko bil naslov te objave npr)

Kaj nam je dano, Dane Zajc? (hommage)

Tetrapaki, tetrapaki in.
Oči večje od glave.
Pojoča usta iz Rocky Horrorja.

Nam je spoh kaj dano?

Razen dneva. Noči. In gneva. In luči.

Rimaj, rimaj, disko vampir. Literarni jami in gnoj, gnoj.
Forma nad vsem.

Mordredova pesem

Mordred je enkrat rekel, da se globina skriva za preprostimi ljudmi.
Za globokoumnim besedičenjem pa zeva praznina.
Eh, ta Mordred, vedno mora neki filozoferat.

Prerasel sem skrivnost

Glasba in filmi in slike in knjige in poezija in fotografija.
Manično obsesivna kompulzija.
Prazni. Visokoleteči.
Pojoči in plesoči gnoj sveta.

Kdo smo mi

Globokoumni rahločutneži. To smo mi.
Lepi, lepi, lepi in prazni.
Pa niti ne tako zelo lepi.
Pridevnikom dodajamo pridevnike
in čike frcamo po zraku.
Prozorne, smejoče se prikazni, ki v petkah plešejo v petkih zvečer in se smejejo in smejejo.

Vsi ti filmi in knjige in pesmi in slike

Jedrsko eksplozijo sem preživel v bančnem sefu. Ne sprašujte me kako sem prišel vanj.
Sedaj imam končno dovolj časa.
Škoda le, da sem si po nesreči pohodil očala. In da mi bo kmalu zmanjkalo baterij na slušnem aparatu.