V globokem gozdu
V modrih meglicah noči

Spi
Srna

Divja je in ubija z očmi

Tako si mislim, ko ležim ob tebi

Zvečer si se zbujala in bala:
Konca sveta in na sploh vsega

Zjutraj si se bala samo ene reči:
Umreti v kapitalizmu

Zdaj se zdi, da se ne bojiš ničesar več
In jaz se začenjam bati tebe

Osmišljati me morajo drugi.
Duše si omišljajo galebi.
Vsak sebi.
Ker vale kmalu ne bo več.
In duš kmalu ne bo več na zalogi.
Spomine bodo razkopali s kopači,
spomine bodo preorali, zravnali, zabetonirali in ogradili.
Po njih bodo vozili samo še kamioni, ki bodo sanjali druge sanje.
In nihče ne bo vedel, da si je tam nono med oranjem s frezo zaradi poročnega prstana skoraj zlomil prst, da so tam tekli Bojan, Uroš in Rok, da so tam rasle kanele za mlinčke, da se je tam Čar zaletaval v večje pse, da se tam iz mosta meče kamenčke v potok, da so tam streljali fazane, da so tam plesale koale, da je imel tam svojo barako Amir in da so tam hoteli zbombardirati vse cisterne med desetdnevno vojno, da se tam postavlja mlinčke,
Vale kmalu ne bo več.
Osmišljati me morajo drugi.