Luna ne bo nikoli več ista

Tako kot so včasih za koga, ki se je posebej močno udaril v glavo, rekli da ne bo nikoli več isti, tako luna po 65% luninem mrku ne bo nikoli več ista. Izgubila je dobršen del dostojanstva, ko so gobice prešle v drugo fazo in je udaril smeh. Čeprav je kanček strahospoštovanja ostal prisoten, je Mitko tako sakralno in s spoštljivim pričakovanjem izvedel začetek ceremonije, da me je pomiril. Najprej je s kadilom palo santo obhodil jadrnico, nato pa še mene: “Lahko?” In nato še sebe. Prijelo me je kakor zmeraj. Razmeroma hitro. Nekaj časa sem se razgledoval s palube v noč, razmišljal in čakal. Kmalu se je začel poznati rob sence, komaj opazno je kalil polno luno, ki je divje sijala čez Kornate in čez zaliv Lopatica. Malo sem razmišljal o J, malo več o A in o tem, da sem mogoče premalo vzel, ko sem naenkrat pogledal navzgor. Ne spomnim se kdaj sem nazadnje videl toliko zvezd. Po tem, ko se je presenečenje poleglo, sta se me polastili tesnoba in grenkoba. Ob robu vesolja sem kakor peteršilj iz juhe v lebdečem krožniku sredi ničesar zrl v vrtoglavo globino teme, posejano s svetlikajočimi mrvicami. Hladnost in praznina, odtujenost in ravnodušnost vesolja so se mi s težo usedle na srce. V določeno uteho je bila zguljena parafraza Nietzscheja: “Ko zreš v globino, ta neizbežno zre nazaj vate.” Absurdna, ravnodušna tema je zrla vame, vse dokler nisem doumel, da res to počne, a da obenem jaz zrem naravnost nazaj. Tedaj je nastopila blaga pomirjenost. Z vesoljem sva se gledala in naenkrat sem znova prišel na sled zavedanju, da je vse eno. Od tu naprej sem bil bolj pomirjen in rahlo plul med pogledom in zaprtimi očmi, ko sem se poskušal prepustiti mislim, da me vodijo (in se občasno trudil, da bi jih vodil še sam). Vedel sem, da sem vzel premalo in da zgolj praskam po površini. Zaželel sem si ljubezni in preusmeril pozornost na A. Kar se tiče ljubezni: vmes se je zgodil tudi preblisk, da je stvari in ljudi preprosto treba imeti rad, če hočeš biti v življenju kolikor toliko izpopolnjen in - recimo temu - srečen. V trenutku, ko sem zaprl oči so se v centru stvari risale neoprijemljive sence v obliki kače, ki se zvija okoli palice in tako naprej. Po tem, ko je nastopila pomirjenost z vesoljem, je podobe zamenjala modra svetloba. Videl sem kako se kakor iz belega antičnega tolmuna naravnost vame zliva modra tekočina in me polni - vse dokler ni iz mene začela v drugo smer evaporirati blaga aura rdeče barve, gosto posejana s pavjimi vzorci. Napolnila sta se mana in health bar, vsota obeh pa je bila vijolična barva vzorcev pava, ki sem jo oddajal in me je spominjala na Phoenixa v anime seriji Saint Seiya, kar se je tudi dosledno skladalo s konstelacijami zvezd nad mano. Phoenix mi je bil od nekdaj kul, a ko smo se igrali sem bil zmeraj Crystal ali Pegasus. Zanimivo. Ko sem čez čas odprl oči je bilo vesolje nad mano še zmeraj impresivno in tam. Po dobri uri sem našel svoj košček neba in zvezdo, ki je na njem izstopala. Najverjetneje je ne bom več tako zlepa uzrl (najbrž bi sicer spet našel pogled, ki je vselej tam, a ga ni tako enostavno najti). Po vseh rodovih, ki so se orientirali po nebesnih telesih, katera so bila njihov stalni spremljevalec, je nastopila generacija, ki je nehala gledati zvezde. Mednje pošiljamo naprave in ljudi in jih gledamo skozi monitorje. Ta globina vesolja me je še zmeraj od časa do časa presunila. Ni je bilo lahko ujeti, a ko je prišla se je vse premaknilo in me zacementiralo v kozmični monument. Kozmični bo kmalu postal tudi komični, a do tja še malo manjka. Včasih sem se ozrl proti luni, ki jo je vztrajno polnila Zemljina senca, a sem hitro spet prepustil jadrnici in vetru, da kadrirata zame. Voda se je bleščala, otoki so stoično molčali. Mitko je obležal v svoji spalni vreči in se vsake toliko zahihital ter sam pri sebi zamrmral: “Ma kje smo …” On je vzel 4.5g, zato sem ga nekaj časa pustil pri miru. Ko sva tako ležala na palubi, vsak v svoji spalni vreči, sem velikokrat pomislil, da sva kot dva vikinga na pogrebni ladji v Valhalo. Pomislil sem tudi, da sva kot dva vojaka na barki na straži, ki sta vzela preveč psihedeličnih drog in se požvižgata na svoje poslanstvo ter obveznosti. To je bilo v veliki meri posledica slovenske zastave, ki je plapolala na žici med nama in zvezdami. Vmes so bili tudi griči Kornatov, a sem nanje često pozabil. O vojakih sem razmišljal tudi zaradi scenarija. V tem obziru se mi je porodila še ideja o posnetku moža na toboganu, ki se po vodi dinamično driča s smrtno resnim in naveličanim izrazom na obrazu. Na neki točki je šel Mitko na “minus dva deci”, jaz pa sem premleval o svoji zvezdi, ki je ne bom več našel. Po tem sva se začela pomenkovati in ugotovila, da besede lahko sežejo samo do ene točke. Pred tem mi je rekel samo: “Hvala, da si z mano.” Jaz sem mu bil enako hvaležen, a sem lahko le nerodno odgovoril: “Hvala tebi, fak.” Ko je bilo to mimo, sva se začela pogovarjati in se čudila luni. Pričakovala sva namreč 100% lunin mrk ob 23:32 (ko bo trip prešel v drugo fazo), a ga ni bilo. Kasneje sva ugotovila, da je bil bojda itak napovedan samo 65% lunin mrk ali nekaj takega. Pralo naju je, ker je bila nato luna še nekaj ur zmeraj ista, mrk pa je nepremično vztrajal na svojem mestu. Temu sva se na neki točki začela iz začudenja nekontrolirano smejati, kot se na gobah rado zgodi. Iz sosednje jadrnice se je nekdo iz teme narejeno zasmejal nazaj, sporočilo da sva nadležna in glasna in da jim krativa spanec, a to ni kaj prida zaleglo. Najin smeh se je nadaljeval in eskaliral, ko je Mitko padel na staro foro: “Kako se reče jaz sem svoja luna po angleško?”. Jokala sva od smeha, spila eno jegerkolo, skadila joint, pojedla kruh z arašidovim maslom in nutello in grozdje, pred tem pa še pol ure porabila za kalkuliranje gramov in načrtovanje mikrodozinga v prihodnje. Hotel sem napisati še nekaj o luni in tem, kako se je ta sakralnost prevesila v posmeh in roganje, pa tudi o tem, kako me je bilo zaradi tega pred luno sram in sem zato vseskozi malo sramežljivo odvračal pogled, a sem izgubil navdih. Pa tudi roka me boli, ker ne znam več pisat brez kompa in telefona. Tako sem si raje naročil tretji gemišt in čakam, da me Mitko pobere z gumonom na plaži na Pašmanu, v Kraju pod šamansko delavnico v Harmonyju.