daleč so zvezde

daleč so zvezde daleč so motorji in taborni ognji milosti polni in bučanje valov valdoltra, nekoga je strah, valdoltra poiščite me med medenimi žarki ne iščite me ko se zlijejo na kredenco in skozi akvarij stoletij kdo bo tebe zanetil, iskra zakaj zvezde so daleč, furiosa a kaj je tam od kod je prišla svetloba utrne se, vse se utrne lovrove solze in nemoč ga za trenutek raznese raznese raznese

slabo mi je ko to pišem zakaj postal bom najsvetlejše ime gimnazije koper popravil bom sramoto periča popravil bom sramoto sijal kot le kaj a malo mi je škoda a ni mi težko in nič mi ni težko zakaj delirij, delirij in rally in se popovič prevrne v kanal med koze pod pokopališčem kjer leži moj prijatelj ki oponaša jima carreya ki detektira srž simpsonovih in potem je dolgo vse vseeno in potem je vse eno rumeno zeleno

Luna ne bo nikoli več ista

Tako kot so včasih za koga, ki se je posebej močno udaril v glavo, rekli da ne bo nikoli več isti, tako luna po 65% luninem mrku ne bo nikoli več ista. Izgubila je dobršen del dostojanstva, ko so gobice prešle v drugo fazo in je udaril smeh. Čeprav je kanček strahospoštovanja ostal prisoten, je Mitko tako sakralno in s spoštljivim pričakovanjem izvedel začetek ceremonije, da me je pomiril. Najprej je s kadilom palo santo obhodil jadrnico, nato pa še mene: “Lahko?” In nato še sebe. Prijelo me je kakor zmeraj. Razmeroma hitro. Nekaj časa sem se razgledoval s palube v noč, razmišljal in čakal. Kmalu se je začel poznati rob sence, komaj opazno je kalil polno luno, ki je divje sijala čez Kornate in čez zaliv Lopatica. Malo sem razmišljal o J, malo več o A in o tem, da sem mogoče premalo vzel, ko sem naenkrat pogledal navzgor. Ne spomnim se kdaj sem nazadnje videl toliko zvezd. Po tem, ko se je presenečenje poleglo, sta se me polastili tesnoba in grenkoba. Ob robu vesolja sem kakor peteršilj iz juhe v lebdečem krožniku sredi ničesar zrl v vrtoglavo globino teme, posejano s svetlikajočimi mrvicami. Hladnost in praznina, odtujenost in ravnodušnost vesolja so se mi s težo usedle na srce. V določeno uteho je bila zguljena parafraza Nietzscheja: “Ko zreš v globino, ta neizbežno zre nazaj vate.” Absurdna, ravnodušna tema je zrla vame, vse dokler nisem doumel, da res to počne, a da obenem jaz zrem naravnost nazaj. Tedaj je nastopila blaga pomirjenost. Z vesoljem sva se gledala in naenkrat sem znova prišel na sled zavedanju, da je vse eno. Od tu naprej sem bil bolj pomirjen in rahlo plul med pogledom in zaprtimi očmi, ko sem se poskušal prepustiti mislim, da me vodijo (in se občasno trudil, da bi jih vodil še sam). Vedel sem, da sem vzel premalo in da zgolj praskam po površini. Zaželel sem si ljubezni in preusmeril pozornost na A. Kar se tiče ljubezni: vmes se je zgodil tudi preblisk, da je stvari in ljudi preprosto treba imeti rad, če hočeš biti v življenju kolikor toliko izpopolnjen in - recimo temu - srečen. V trenutku, ko sem zaprl oči so se v centru stvari risale neoprijemljive sence v obliki kače, ki se zvija okoli palice in tako naprej. Po tem, ko je nastopila pomirjenost z vesoljem, je podobe zamenjala modra svetloba. Videl sem kako se kakor iz belega antičnega tolmuna naravnost vame zliva modra tekočina in me polni - vse dokler ni iz mene začela v drugo smer evaporirati blaga aura rdeče barve, gosto posejana s pavjimi vzorci. Napolnila sta se mana in health bar, vsota obeh pa je bila vijolična barva vzorcev pava, ki sem jo oddajal in me je spominjala na Phoenixa v anime seriji Saint Seiya, kar se je tudi dosledno skladalo s konstelacijami zvezd nad mano. Phoenix mi je bil od nekdaj kul, a ko smo se igrali sem bil zmeraj Crystal ali Pegasus. Zanimivo. Ko sem čez čas odprl oči je bilo vesolje nad mano še zmeraj impresivno in tam. Po dobri uri sem našel svoj košček neba in zvezdo, ki je na njem izstopala. Najverjetneje je ne bom več tako zlepa uzrl (najbrž bi sicer spet našel pogled, ki je vselej tam, a ga ni tako enostavno najti). Po vseh rodovih, ki so se orientirali po nebesnih telesih, katera so bila njihov stalni spremljevalec, je nastopila generacija, ki je nehala gledati zvezde. Mednje pošiljamo naprave in ljudi in jih gledamo skozi monitorje. Ta globina vesolja me je še zmeraj od časa do časa presunila. Ni je bilo lahko ujeti, a ko je prišla se je vse premaknilo in me zacementiralo v kozmični monument. Kozmični bo kmalu postal tudi komični, a do tja še malo manjka. Včasih sem se ozrl proti luni, ki jo je vztrajno polnila Zemljina senca, a sem hitro spet prepustil jadrnici in vetru, da kadrirata zame. Voda se je bleščala, otoki so stoično molčali. Mitko je obležal v svoji spalni vreči in se vsake toliko zahihital ter sam pri sebi zamrmral: “Ma kje smo …” On je vzel 4.5g, zato sem ga nekaj časa pustil pri miru. Ko sva tako ležala na palubi, vsak v svoji spalni vreči, sem velikokrat pomislil, da sva kot dva vikinga na pogrebni ladji v Valhalo. Pomislil sem tudi, da sva kot dva vojaka na barki na straži, ki sta vzela preveč psihedeličnih drog in se požvižgata na svoje poslanstvo ter obveznosti. To je bilo v veliki meri posledica slovenske zastave, ki je plapolala na žici med nama in zvezdami. Vmes so bili tudi griči Kornatov, a sem nanje često pozabil. O vojakih sem razmišljal tudi zaradi scenarija. V tem obziru se mi je porodila še ideja o posnetku moža na toboganu, ki se po vodi dinamično driča s smrtno resnim in naveličanim izrazom na obrazu. Na neki točki je šel Mitko na “minus dva deci”, jaz pa sem premleval o svoji zvezdi, ki je ne bom več našel. Po tem sva se začela pomenkovati in ugotovila, da besede lahko sežejo samo do ene točke. Pred tem mi je rekel samo: “Hvala, da si z mano.” Jaz sem mu bil enako hvaležen, a sem lahko le nerodno odgovoril: “Hvala tebi, fak.” Ko je bilo to mimo, sva se začela pogovarjati in se čudila luni. Pričakovala sva namreč 100% lunin mrk ob 23:32 (ko bo trip prešel v drugo fazo), a ga ni bilo. Kasneje sva ugotovila, da je bil bojda itak napovedan samo 65% lunin mrk ali nekaj takega. Pralo naju je, ker je bila nato luna še nekaj ur zmeraj ista, mrk pa je nepremično vztrajal na svojem mestu. Temu sva se na neki točki začela iz začudenja nekontrolirano smejati, kot se na gobah rado zgodi. Iz sosednje jadrnice se je nekdo iz teme narejeno zasmejal nazaj, sporočilo da sva nadležna in glasna in da jim krativa spanec, a to ni kaj prida zaleglo. Najin smeh se je nadaljeval in eskaliral, ko je Mitko padel na staro foro: “Kako se reče jaz sem svoja luna po angleško?”. Jokala sva od smeha, spila eno jegerkolo, skadila joint, pojedla kruh z arašidovim maslom in nutello in grozdje, pred tem pa še pol ure porabila za kalkuliranje gramov in načrtovanje mikrodozinga v prihodnje. Hotel sem napisati še nekaj o luni in tem, kako se je ta sakralnost prevesila v posmeh in roganje, pa tudi o tem, kako me je bilo zaradi tega pred luno sram in sem zato vseskozi malo sramežljivo odvračal pogled, a sem izgubil navdih. Pa tudi roka me boli, ker ne znam več pisat brez kompa in telefona. Tako sem si raje naročil tretji gemišt in čakam, da me Mitko pobere z gumonom na plaži na Pašmanu, v Kraju pod šamansko delavnico v Harmonyju.

V globokem gozdu
V modrih meglicah noči

Spi
Srna

Divja je in ubija z očmi

Tako si mislim, ko ležim ob tebi

Zvečer si se zbujala in bala:
Konca sveta in na sploh vsega

Zjutraj si se bala samo ene reči:
Umreti v kapitalizmu

Zdaj se zdi, da se ne bojiš ničesar več
In jaz se začenjam bati tebe

Osmišljati me morajo drugi.
Duše si omišljajo galebi.
Vsak sebi.
Ker vale kmalu ne bo več.
In duš kmalu ne bo več na zalogi.
Spomine bodo razkopali s kopači,
spomine bodo preorali, zravnali, zabetonirali in ogradili.
Po njih bodo vozili samo še kamioni, ki bodo sanjali druge sanje.
In nihče ne bo vedel, da si je tam nono med oranjem s frezo zaradi poročnega prstana skoraj zlomil prst, da so tam tekli Bojan, Uroš in Rok, da so tam rasle kanele za mlinčke, da se je tam Čar zaletaval v večje pse, da se tam iz mosta meče kamenčke v potok, da so tam streljali fazane, da so tam plesale koale, da je imel tam svojo barako Amir in da so tam hoteli zbombardirati vse cisterne med desetdnevno vojno, da se tam postavlja mlinčke,
Vale kmalu ne bo več.
Osmišljati me morajo drugi.

konec je sezone formule
zavezal se bom na štirih koncih
in štiri konce na štiri konje
štiri konje na burjo, jugo, maestral,
na prekleti suhi veter
da me raztrga v zvezdni strah

poletje te bo pojedlo

ali posvaljkalo v kepico
kot smetko iz popka
in frcnilo v sonce

BHAGAVAD KITA LOCA

orke droppajo
da nam prisanjajo
auroro borealis
in nasploh cel svet
~
z vsemi pokrajinami
pokerfejsi
porkerijami
pravili rokometa
d'artagnanom
plesočimi medvedi
plišastimi neredi
plešastim zidanom
šepastimi šerpami
krvavimi srpi
free wi-fillyji
wink smajliji
prežganimi pomoli
in v večernih drinkih
utopljenimi poletji
~
med grčijo
bologno
ali nekim tretjim krajem
lahko ležita samo
solidarnost ali nevednost
in če bi obstajala
bi ležala zloba
ampak vse zbledi ob kavi
vse se skrije v podočnjake
v lenobne popoldneve
spranih ork

ixnay on the hombre, aj čao

iz obscene golote
v senene golobe in
naselja iz perja
bodo v valih
galopirale horde
in požgale
vsa tvoja mesta
jih prijele za vrat
jih povaljale v katran
jih posule z emendemsi

in to zato
ker si mi malo všeč
in tega ne maram preveč
in manj je manj je manj je manj
in
in
in grind in sludge
in vešči vešč

nočem bit nek snitch sam
a si slišala
art is dead
kam si šla
neznosna lahkost bivanja
let's get naked and dance

oblaki nad sils mario se kotijo v hladnih jesenskih jutrih
v enem jejclja molekula vode ki je šla nekoč skozi nietzscheja
nenazadnje ni bila nikoli več ista
škoda, škoda
nikoli več čista

pogosto se dere božorno boserna
kvarta z divjimi zvermi in ponočuje
se v solzah opravičuje ker ti je spustila čelno
ne načelno temveč iz ljubega miru
pije žganje in žuga s pestjo
s slabo vestjo se trka po prsih češ:
- da je nihče zares ne pozna
- da bomo o njej vsi še slišali
- da ji lahko sodi samo bog

nočem bit nek snitch
ampak poglejte
en dan ji bo sam "poču film"
pol pa bog kar bog

le sen brez sanj jeseni
leseni seneni nahodi
šumeči teve programi
naslovnica slovenskih novic

ko je spala
ji je iz ust priletela muha
in tiho brenčala po sobi
v kateri so ležale še tri druge ženske
in tiho ječale

k zmrzali na šipah
k belim penam ob obali
k besnečemu vetru
k sončnemu februarskemu jutru
in k all things coming to an end

"ne premaknite je"
je sestri zašepetal zdravnik pri vratih
"da bo duša našla pot nazaj"

sori, ampak, kaj

pozimi bomo polili popolno pozabo
otožnih pogledov in odsotnih poljubov
in posledica poledice
bencin in kri
in ti
kriki kriki
ki parajo oči

radio hrešči pod cesto
v travi v kanalu vkleščeni
v zverižene oklepe
v banalnosti prometne sreče

pazi
srce srce
srce leži v travi

in so šli

in so šli
a ste opazli
mislim, ne vem če ste kdaj oplazili
tisto ploščo za kuhanje na peči na drva
z roko
in če vam je kdaj iz zaboja s poleni
v dnevno sobo prilezla kača
in se zavlekla pod kavč

in burja
a vam je kdaj prestrašena burja prijela in stresla hišo
al pa vdrla skozi zaprto okno in se sredi noči drla
s črnimi luknjami namesto oči
samo korak od postelje
češ da smo vsi en tour de force
en sam kurčev
tour de force

kaj ti še ostane
ko jih imaš 28
in abstinenčno živiš momentarno
in bi živel kot prah
samo ne znaš

in se pol nimaš kam dat
in trajaš v akcentu kot sonce
ki vedno oblizne vanilijo
in je nikoli zares ne okusi
ker pač prej izhlapi

in pol čakaš da ti kdo kaj reče
da te nekdo nekam pošlje
magari mannheim heidelberg
magari do filma v enem tednu
magari v tri p(ičke). m(aterne).

in ti valda samo izveš
kaj to pomeni:
-aerosinusitis
-balladins
-schloss

za dan
navdih

in pol ti pravi iranski režiser iz montreala
da moški ustvarjajo ker ženske rojevajo
in ti kapitalno zajebeš ker ne veš kaj bi
in kimaš in se še naprej smeješ ker pač ne veš kaj naj
in on ti to pove in še kr govori
kar tako iz navade
ker ve da nekaj mora
ker ne ve kaj naj
ko mu pridejo vsi ti ljudje čestitat da ni eksplodiral

in še pridejo
po nas

in te pol sesuje
da primo levi umre
namesto da bi doumel
agitacije in transgresije
višje instance smisla in reda in to
da nujo porodi nuja in da nekaterim ni dano

i am un
chien
andalusia

resslov gaj

v hlad in kvadrate odeti
ujeti hlepimo po temi poletnih noči
ko v zraku je morje in motorno olje
in teorije zarote in pičke in smeh

in pol policija posveti na skale
ni omejevalcev ni trave - samo bučanje
valov in gremo domov - nad trstom že bliska grmi
in spet jutri bo vrela valdoltra

in ti večeri so vedno in jih nikoli več ni
nad oblaki kometi
in obzorje ki čez dan se krivi
ponoči izgine in če odmisliš motorje letimo

domov
skozi resslov gaj
skozi resslov gaj

te dni

te razbitine črnih misli

nič ni novega nič ne traja
svet udrihajočih potrditev
ne obstaja

hip hop hohonder
gre tokrat za res
že zaudarja drugače

bleščeča fantazma
delfin na modrem nebu

in oblak živi v meni
presenetim ga en dan
mu zabijem krsto v čelo

pišemo pišemo pišemo

bljuvamo črne
izločamo kombinacije plastičnih
iz nezadovoljstva v nezadovoljstva
z zanosom

objem zime
poleti skačemo
v elastično nebo odeti
modra

v izbruhe tiste briljantne poletne noči

oh sandy

bermudski trikotnik

a si sploh predstavljate
koliko stevardes in natakarjev
trohni pod morjem

all we hear is

joče na poti v koper
v glasbeno šolo
ker ne mara več glasbe
gleda samo videospote
queen greatest hits II
dneve in dneve
in sram ga je ko se zaloti
da mu stopalo poplesuje v ritmu