Živeli so v hiši pod gozdom

Nekoč sem slišal, da so v hlevu našli staro krpo in v njej človeške zobe in lase in nekaj črnega, ki je ogabno smrdelo.
Zato so umirali prašiči.

a kdaj razmišljate o tem

- kako bi blo se potopit v lavo kot pri Terminator 2
- čemu tesnobne slutnje nerealnosti
- če je Alfi Nipič res robot kot pravijo
- če je harmonija bog

hrvatski trg ob sončnem zahodu

en pijan kitajec se opoteka
čez hrvatski trg s čikom v roki
ura na zvoniku pravoslavne
cerkve kaže sedem pa dvajset

v svetlobi zahajajočega sonca
so sence golobov globoke
metre in metre
in jih pohodijo
in jih povozijo
vsi ti ljudje
ki v vozičkih
porivajo
naraščaj
ki na vrvicah
vlečejo
štirinožne kolege
ki na klopcah
sedijo
in žrejo vate

in vse njihove sence so globoke
metre in metre
in jih pohodijo
vsi ti golobi

no, recimo

Prihajajo.
Grejo.

Včasih se ustavijo.

In ko se ustavijo,
so črni kot vrane.
In se zdi da te zlovešče opazujejo.

Včasih so beli
in tečejo.
In se zdijo kakor čaplje
ali ovce.

Ampak to bolje vidijo otroci.
Oni se igrajo in metre in metre tečejo za njimi.

Včasih te pred prihodom
opozorijo s hrupom.
In takrat zemlja drhti
in živali obmolknejo.
Včasih te opozorijo s hrupom.

Prihajajo.
Grejo.
Se vračajo.

In se morda za dolgo časa ustavijo.
Takrat ne vidiš niti sonca in ne zvezd
in se ti zdi da ne poznaš več
kraja na katerem stojiš.

Grejo.
Prihajajo.

Za enega pravega,
se jih tam postavi tisoč,
med nami in nebom,
da nam pustijo le željo po dežju.