Prihajajo.
Grejo.

Včasih se ustavijo.

In ko se ustavijo,
so črni kot vrane.
In se zdi da te zlovešče opazujejo.

Včasih so beli
in tečejo.
In se zdijo kakor čaplje
ali ovce.

Ampak to bolje vidijo otroci.
Oni se igrajo in metre in metre tečejo za njimi.

Včasih te pred prihodom
opozorijo s hrupom.
In takrat zemlja drhti
in živali obmolknejo.
Včasih te opozorijo s hrupom.

Prihajajo.
Grejo.
Se vračajo.

In se morda za dolgo časa ustavijo.
Takrat ne vidiš niti sonca in ne zvezd
in se ti zdi da ne poznaš več
kraja na katerem stojiš.

Grejo.
Prihajajo.

Za enega pravega,
se jih tam postavi tisoč,
med nami in nebom,
da nam pustijo le željo po dežju.