23.5.

In zdaj zapleši, prinašalka vode,
v luči obdana s cvetjem.
Naj te hrup odnese v divji omami,
kajti spet prihaja zima.

Pozabi in pleši prelepa radost,
na poletne obete, na pomlad, ki ni prišla.
Na vsa skrivna srečanja in potovanja,
na mesta, ki jih ni in bojo zmeraj tam.

Pleši, pleši večerna zvezda,
svetlikaj se v teh solzah,
preden zmrznejo ali zamrejo v zemlji,
na kateri sem te imel in ti polagal pesmi.

Pleši in plezaj in padi v sneg,
ki prekriva starodavne grobove,
po katerih sva hodila in si lizala rane
v čarobni in večni noči.

Zapleši, zazvoni in kradi
in znova pobegni nedolžna v ječo,
kjer sva se skrivala mrazu
in premočno gorela.

Pleši, pleši zavita v dim,
pleši hitreje in pleši močneje,
tako kot še nikdar doslej.
V to kurčevo zimo, ki prihaja.

In glej ji v oči,
smej se v obraz,
saj lesa ni več
in ogenj ugaša.